Malo zadržano, a z nasmehom na obrazu, smo se v ponedeljek po dooolgem času ponovno srečali v vrtcu. A zadržanost je kaj hitro minila. Vrtec in vas smo napolnili z otroškim smeh, veseljem, radostjo…
Prve dni smo razmišljali, ali smo kaj pogrešali vrtec in ugotovili:
“Ne, prijatelje pa ja, pa vzgojiteljice.”
“Ja. Sem pogrešala, da smo skupi. Zelo dolgo smo bli doma.”
“Ne.”
“Ne. Preijatle, pa sm pogrešala.”
“Ja. Prijatelje, igrače, pa vzgojiteljice.”
“Ne, ka sem se igrala doma. Ja, sm pa pogrešala vzgojiteljice .”
“Ja, igrače, pa vzgojiteljice, sem največ pogrešala.”
“Nč, ja čist malo.”
V petek smo se pogovarjali, kako nam je bilo in kaj smo ugotovili:
“Sm ugotovu, da sm ga (vrtec) pogrešal. Sm se imel zlo lepo ta teden.”
“Mi je blo faj ta teden. Smo šli h vodi.”
“Ka smo šli paglavce gledat, ka smo lahk bosi stopil v vodo. Sem se imela lepo v vrtcu.”
“Uredu. Ka smo šli učeri paglavce gledat.”
“Mi je lepo, ka smo pršli nazaj v vrtec.”
“Dobro. Nisem vesel, ka sm pršu nazaj v vrtec. Tu se ne sme nč delat, jaz rad žagam pa tako. Ja, pr vodi mi je blo pa lepo.”
“Lepo, ka se lahko igramo s kuhnco, s puncami.”
“Lepo, hiška.”
Res lepo nam je bilo, le malo smo pogrešali otroke, ki so še ostali doma, zato jih prav lepo pozdravljamo.
Za Medvedke zapisala: Sara Burgar
