“Kje živi pravljica? Kdo ve, kje je doma?
V knjigo se nam skrila je,
se s črkami igra…”
Prve dni letošnjega leta smo pravljično obarvali, potopili smo se v svet domišljije, kjer je vstop dovoljen samo še tistim, ki verjamejo v čarobna bitja in čudežne gozdove. Naš gozd je bil zasnežen, kupi snega so bili ob gozdni potki, lesketanje snežink na nebu, pa nas je popeljalo skozi pravljico Babice Zime, ki je poskrbela za vse živali, ki jih je v tem gozdu zeblo. Pravljica je oživela, saj so se otroci iz Medvedkov prelevili v njene glavne junake, tako da je nismo le poslušali ob kamišibaju, spremljali njene dele odtisnjene na papir, ampak smo si lahko ogledali še njeno dramatizacijo. Kasneje smo jo tudi sami pripovedovali ob slikah, ter si izdelali svojo lutko, medvedka zaspančka. Pa ni ostalo le pri tej pravljici, z nami je bila še pravljica o dobrem sneženem možu, ter o treh snežakih, treh bratih. In ko smo snežene može že pospravili nazaj na knjižno polico, smo ga še likovno upodobili in ne enega, da nebi bil osamljen, temveč kar dva. Stare nogavice pa so dobile tudi novo podobo, nastala je lutka sneženega moža. Kmalu so v našo igralnico prileteli še trije ptički, ki so si neznansko želeli prešteti snežinke na nebu. Preštevali so in preštevali, a jim ni bilo videti konca. Prosili so svojo mamico, da jim pomaga, da jih skupaj z njimi prešteje, ampak tudi ona nikoli ni izvedela, koliko snežink je padlo v tisti čarobni, zimski noči. Skozi ves ta čas pa nam je tudi Nina pričarala svojo pravljico, ki smo ji prisluhnili skozi jogo za otroke, ter se tudi sami ob tem dobro razmigali.
Tako so pravljice pri nas oživele, dobile so novo priložnost, iz knjižnih polic so prihitele, in nam lepšale te zimske dni.
Za vrtec Dolenja Trebuša, Petra in Nina.
