Skoči na glavno vsebino

Nekoč, v davnih časih, je skupina Pikapolonic prebirala zgodbico o volku, ki je padel iz pravljice, a ni vedel iz katere. Ker Pikapolonice nadvse rade pomagajo, so sklenile, da mu pravljico pomagajo najti. Prebirali in prebirali so nešteto zgodbic, v katerih bi lahko nastopil volk, nekaj pa tudi takšnih, kjer ni prostora zanj. Ena izmed teh je bila tudi pravljica o Muci Copatarici. In prav na dan, ko so ji prisluhnili, so v garderobi pozabili pospraviti svoje copate. Sonce jih je vabilo na sprehod, a ko so prišli v garderobo, copat ni bilo nikjer. Z malo zaskrbljenosti, a veliko poguma so sklenili, da vzamejo pot pod noge in poiščejo dom muce Copatarice. Hodili so in jo klicali, nakar so na travniku, posejanem z rožicami našli majhno leseno hiško. Pred njo je stala miza, na njej pa veliko lepo pospravljenih, zašitih in očiščenih copat. Otroci so veselo stekli k muci in se ji zahvalili za copate. Obenem pa so ji morali obljubiti, da jih bodo v prihodnje lepše pospravili. Zadovoljno so se, s copatki v rokah, vrnili v vrtec. Muca Copatarica pa jim je bila tako všeč, da so sklenili, da jo naslikajo in okrasijo pano pred igralnico. A ker volkove pravljice še vedno niso našli, so jih prebirali naprej.
Končno so naleteli na pravljico o sedmih kozličkih, v kateri je bil prostor tudi za ubogega  volka.
In tako so volk in Pikapolonice srečno živeli do konca svojih dni. 

Pripravili Anita in Polona

Dostopnost